Ali lahko svet uspeva s 100 % obnovljivimi viri energije? Za kakšno ceno? Prehod s fosilnih goriv je nujen, ne bo pa neboleč.

Odmevna zgodba z naslovnice junijskega časopisa New York magazine o vplivu globalnega segrevanja se začne grozeče: »Obljubljam vam, da je še veliko slabše kot si mislite.« Nadaljuje z napovedmi prihodnjih temperatur v New Yorku, ki bodo višje kot so danes v Bahrajnu, vse daljših sušnih obdobij na kmetijskih območjih in širjenja bolezni kot je bubonska kuga, ki je bila doslej ujeta pod sibirskim ledom ter stalne gospodarske krize. Morda nas lahko tolaži stališče tistih, ki trdijo, da se je možno razmeroma hitro in enostavno preusmeriti k 100 % obnovljivim virom energije?

Na prvi pogled je odgovor na to vprašanje moreče očiten. Kljub nižanju stroškov še vedno pridobimo le 5,5 % svetovne elektrike iz energije vetra in sonca. Večji delež energije proizvedemo v hidroelektrarnah, toda stroški njihovega obratovanja rastejo in investicije padajo. Delež energije vetra in sonca je pri porabi za ogrevanje gospodinjstev, transport in industrijo še manjši, dosega le 1,6 %. Zdi se nemogoče, da bi lahko fosilna goriva v bližnji prihodnosti prenehali uporabljati.

Energetske tranzicije, kot je bil na primer prehod od uporabe premoga do ogljikovodika v 20. stoletju, trajajo več desetletij. Visoka stopnja naložb v čiste energije nas po drugi strani navdaja z optimizmom. Čeprav so investicije v prejšnjem letu malenkostno padle, je lani junija Mednarodna agencija za energijo objavila, da je bila količina energije, pridobljene iz obnovljivih virov, prvič skoraj enaka preostalim virom energije, kot sta npr. premog in zemeljski plin. V osončenih krajih nekaterih držav je proizvodnja energije iz solarnih panelov že sedaj cenejša kot energija, pridobljena iz premoga in zemeljskega plina. Danska in Škotska v določenih obdobjih vso potrebno energijo že pridobivata samo iz vetra.

Države si zastavljajo vedno višje cilje. Senat Kalifornije, države, ki se približuje zastavljenemu cilju, da bo do leta 2020 proizvedla tretjino energije iz obnovljivih virov, je predlagal zvišanje cilja na 60 % do leta 2030. Prav tako si je Nemčija zastavila ambiciozen cilj, da do leta 2050 postane 80 % brezogljična družba. Toda vprašanje, ali je res mogoče proizvesti vso potrebno energijo samo iz vetra in vode, je predmet nadaljnje razprave.

Leta 2015 je Mark Jacobson z Univerze v Stanfordu skupaj s somišljeniki predstavil tezo, da bi se celotne potrebe po elektriki v Ameriki lahko do obdobja med 2050 in 2055 pokrile z energijo vetra, vode in sonca. Trdili so, da bi z ustreznim modelom napovedovanja, skladiščenjem vodika in prilagajanjem odjema lahko dosegli stabilno dobavo energije iz obnovljivih virov z relativno nizkimi stroški.

Toda to leto junija je Christopher Clack, ustanovitelj podjetja Vibrant Clean Energy skupaj z raziskovalci iz Nacionalne znanstvene akademije v časopisu, kjer so Jacobson in ostali objavili svoje rezultate, podal neprizanesljivo kritiko. Trdili so, da bo zgolj osredotočanje na veter, vodo in sonce spopad s klimatskimi spremembami otežilo in podražilo, ker ni upoštevanih obstoječih brezogljičnih tehnologij, kot sta npr. jedrska energija in bioenergija. Trdili so tudi, da so v modelih napačno ocenili donos hidroelektrarn in pokazali na nezmožnost zamenjave obstoječega letalskega sistema z letali na vodik. Po njihovem mnenju je 80 % brezogljična družba dosegljiva z razumnimi stroški v primeru, da Amerika izboljša visokonapetostno prenosno omrežje.

Drugi znanstveniki gledajo na problematiko precej širše. Strokovnjak Amory Lovins z inštituta »Rocky Mountain« v Koloradu verjame, da je možno povečati delež obnovljivih virov s 50 % na 80 %. Toda za drastično zmanjšanje emisij bi bilo potrebno potrojiti energetsko učinkovitost z gradnjo energetsko učinkovitejših stavb in tovarn, z uporabo lažjih in sodobnejših materialov ter z nadaljnjo uporabo zemeljskega plina v energetski bilanci. Pravi tudi, da bodo baterije v električnih avtomobilih nadomestile povpraševanje po nafti, enako kot je nafta zamenjala kitovo olje v 19 stoletju.

Nekateri so skeptični glede ekonomskih posledic, če bo energija iz obnovljivih virov preveč narasla. V enem izmed člankov se je Michael Kelly z Univerze v Cambridgu osredotočil na donos naložb v solarne panele in vetrne turbine, ki pomeni razmerje med količino energije, ki jo proizvedejo z energijo, ki je bila za to porabljena. Trdil je, da je donos na investicijo precej nižji kot pri fosilnih gorivih. Z uporabo obnovljivih virov za proizvodnjo polovice svetovne potrebe po elektriki, bi preostalo manj razpoložljive energije za druge gospodarske panoge.

Kritiki opažajo, da so njegove analize osnovane na študijah donosa na investicije v solarne panele v Španiji izpred pol desetletja. Od takrat so stroški proizvodnje sončne in vetrne energije padli, povečali pa so se donosi. Še več, ostale študije navajajo, da so se donosi na energijo iz fosilnih goriv zmanjšali in bodo še bolj upadali zaradi naraščanja stroškov, povezanih z onesnaževanjem in klimatskimi spremembami. Velik delež obnovljivih virov je lahko manj učinkovit pri napajanju gospodarske rasti kot so bila fosilna goriva na višku v 20. stoletju. Toda, če se bodo napovedi izkazale za napačne, bo moral biti sistem čiste energije del rešitve.

Celoten članek si lahko preberete na www.economist.com.