Toplogredni plini morajo biti izčiščeni iz zraka

Izsesavanje ogljika

Zmanjšanje izpustov ne bo zadostovalo, da bi globalno segrevanje ostalo pod nadzorom

Švedski parlament je junija sprejel zakon, ki državo obvezuje, da do leta 2045 v "atmosferi" ne bo imela "neto izpustov" toplogrednih plinov. To pa ne pomeni, da Švedska ne bo čez tri desetletja proizvajala toplogrednih snovi; tudi če bi bila vsa njihova električna energija iz obnovljivih virov in bi vsi vozili Tesle, bi verjetno še vedno želeli leteti z letali ali uporabljati cement in gnojila, katerih izdelava sprošča ogljikov dioksid. Dejansko zakon veleva samo, da se bruto izpusti zmanjšajo za 85 % v primerjavi z letom 1990, toda zahteva pa, da se preostali viri izpustov izničujejo z novimi tehnologijami odstranjevanja ogljika. Povedano drugače, toplogredne pline bodo morali izločiti iz zraka.

Švedska obljuba je med najambicioznejšimi na svetu, toda za dosego cilja iz pariškega sporazuma o podnebnih spremembah iz leta 2015, bi morale svetovne emisije najkasneje leta 2090 doseči "neto ničlo". Nato bi morali biti izpusti "neto negativni", pri čemer bi se več izpustov ogljika odstranilo kot proizvedlo.

To je pomembno, ker je za podnebje relevantna skupna količina ogljikovega dioksida v ozračju. Če se želi ohraniti temperatura pod določeno ravnjo, pomeni, da je lahko v "ogljikovem proračunu" samo določena količina in nič več. Ko se količina preseže, je potrebno vse dodatne količine uravnotežiti z odstranjevanjem (slika 1 v članku). Sposobnost odstranjevanja ogljikovega dioksida iz ozračja je zato ključni element pri doseganju podnebnih ciljev.

O tem razpravljajo znanstveniki in ekonomisti že od 90 let dalje. Njihove razprave pa so zaživele s pariškim sporazumom, in sedaj močno priporočajo, da bi države morale uvesti nove tehnologije za odstranjevanje izpustov. Politiki so se do sedaj tej temi izogibali in se raje osredotočali na omejevanje proizvedenih količin toplogrednih plinov v ozračje. Očitna je bila njihova odsotnost z dnevnega reda letnega podnebnega zbora Združenih narodov lani novembra v Bonnu.
Kratkoročno gledano bi to bilo smiselno, saj so mejni stroški zmanjševanja izpustov precej nižji od mejnih stroškov za odvzemanje ogljikovega dioksida neposredno iz ozračja, toda podnebje ni kratkoročna igra.

V Parizu predstavljene tehnologije negativnih izpustov (NET) postavljajo v ospredje preizkušene tehnike, ki uporabljajo rastline in pogozdovanje, ki ne predstavljajo prevelikih tehničnih izzivov. Sklicujejo se tudi na "bioenergijo z zajemanjem in skladiščenjem ogljika" (BECCS), kar pomeni, da se izpuste ogljikovega dioksida vbrizga globoko v zemljo namesto v ozračje.

Problem s pogozdovanjem in BECCS je, da rastline potrebujejo velike površine zemlje. Ocenjeno je, da bi potrebovali območje velikosti od 3,2 milijona km2 (velikost Indije) do 9,7 milijona km2 (približna velikost Kanade), kar je enakovredno med 23 % in 68 % svetovne obdelovalne površine in je zelo malo verjetno, da se bo to zgodilo.

Negativno razmišljanje

Na papirju obstajajo manj zemljiško-intenzivne alternative. Nekatere so nizko tehnološke, kot je spodbujanje tal za shranjevanje več ogljika z omejevanjem globokega oranja. Druge so npr.: zajemanje ogljikovega dioksida neposredno iz zraka ali metode, ki pospešujejo naravne procese, s katerimi minerali v zemeljski skorji vežejo atmosferski ogljik ali uvajajo alkalne spojine v morje, da bi absorbiralo več ogljikovega dioksida.

Po besedah Jennifer Wilcox in njenih kolegov iz School of Mines of Colorado je tehnologija z drugim najvišjim teoretičnim potencialom (prva je BECCS) neposredno zajetje zraka (slika 2 v članku). Problem te metode je, da je uporaba možna zgolj na majhnem delu proizvodnje.

Obstoječe tehnologije in tehnologije, ki jih razvijajo v podjetjih Global Termostat v Ameriki, Carbon Engineering v Kanadi ali Climeworks v Švici, pa so še vedno predrage.

Od nikoder

Eden od načinov za spodbujanje trga NET bi bilo, da vlade določijo ceno ogljika – z dajatvami ali emisijskimi kuponi, kajti kjer so to storili, so bile te tehnologije sprejete. Ob tem pa se pojavlja vprašanje, katere države bodo poravnale račune.

Veliko se razpravlja tudi o smiselnosti bolj nenavadnih in strah zbujajočih "geoinženiring" predlogov, kot je npr. hlajenje Zemlje z delci žvepla, ki bi odbijali sončno svetlobo. Skupno jim je, da ponujajo načine za reševanje učinkov že obstoječih izpustov.

Pri vseh novih tehnologijah se pojavlja tudi skrb vpliva na dobrine, biološko raznolikost, politiko in nevarnost moralne grožnje. NET omogočajo politikom, da se zmanjševanja izpustov lotevajo z levo roko z upanjem na hitre rešitve v prihodnosti. To bi se lahko izkazalo za potratno, če bodo tehnologije delovale - in še dosti dražje, če ne bodo.

Vse in ogljikovo korito

Nekaj napredka je, saj akademiki namenjajo temi vedno več pozornosti, podjetja privabljajo pomembne investitorje, države namenjajo sredstva za NET raziskave, novosti in realizacijo tehnologij za odvzem ogljika, britanski tajkun Richard Branson je celo razpisal 25 mio dolarjev za tehnologijo, ki bo odstranila 1 mrd ton toplogrednih plinov na leto za 10 let. Ampak to še vedno ne zadostuje in potrebno bo razmisliti tudi o skladiščenju ogljikovega dioksida, ne samo o zmanjševanju. To se vedno znova potrjuje, ker izpusti še vedno niso pod nadzorom. Po treh letih bolj ali manj stabilnih izpustov bo prebujeno svetovno gospodarstvo to leto povzročilo 2 % več ogljikovega dioksida. Kar pomeni povečane količine ogljikovega dioksida naproti odstranjevanju v prihodnosti. Kot pravi gospod Tavoni, "Če ustvarite dolg, ga morate povrniti." O ceni pa se ne razmišlja.


Celoten članek je objavljen na www.economist.com.