Umazana skrivnost čiste energije

VETRNA IN SONČNA ENERGIJA MOTITA ELEKTROENERGETSKE SISTEME – toda to ni razlog, da jih vlade prenehajo podpirati.

V februarski izdaji britanske revije The Economist pišejo o problemu energije iz obnovljivih virov, ki je posledica njihove hitre rasti, nizkih stroškov, nestanovitnosti, subvencij in zastarelega sistema. Predlagajo rešitve, ki so se pojavile z digitalizacijo, pišejo o popularnosti mikro sončnih elektrarn, ki oddajajo presežke energije v omrežja in vlade pozivajo k ureditvi cenovne politike.

Čeprav so fotovoltaične celice in vetrne turbine izumili že skoraj 150 let nazaj, še vedno proizvajajo le 7 % svetovne električne energije. Pravi razmah pa se dogaja šele v zadnjem času. Desetletje nazaj so bile na samem obrobju energetskega sistema, sedaj pa rastejo hitreje od kateregakoli vira energije. Zaradi vedno nižji stroški postajajo konkurenčne fosilnim gorivom. Pričakuje se, da bo energija iz obnovljivih virov predstavljala polovično rast globalne energetske ponudbe v naslednjih 20 letih. Prav tako so realnejša razmišljanja, da je skrajni čas, da svet vstopi v obdobje čiste, neomejene in poceni energije.

V naslednjih desetletjih bo potrebno še veliko investicij za zamenjavo starih elektrarn in razvoj distribucijskega omrežja. Zaradi varnih donosov so investitorji običajno zainteresirani za naložbe v elektriko. Toda zelena energija ima umazano skrivnost. Bolj kot se jo uporablja, bolj se niža cena ostalih virov energije in s tem otežuje prehod v nizkoogljično prihodnost, saj morajo vse tehnologije, čiste ali umazane, ostati profitabilne, če želijo preživeti. Politiki so to že zaznali in vidijo to neprijetno resnico kot razlog za zaviranje obnovljive energije. Investicije v obnovljive vire se ponekod v Evropi in na Kitajskem zaradi zmanjšanih subvencij že upočasnjujejo. Kakorkoli, rešitev vsekakor ni manj vetrne in sončne energije, ampak ponoven razmislek, kako čisto energijo čim boljše izkoristiti.

Problem se je pojavil, ker so bili obnovljivi viri, ki jih podpirajo vlade, uvedeni na trg, ki je bil oblikovan v času državnih monopolov. Le ti so se od 80 let dalje privatizirali in liberalizirali, tako da se danes samo 6 % uporabnikov oskrbuje z elektriko iz monopolnih podjetij. Toda pritisk za brezogljično energetsko ponudbo ponovno sili državo na trg, kar postaja moteče iz treh razlogov. Prvi je sam sistem subvencij, druga dva pa sta povezana z spremenljivo naravo vetra in sonca ter nizkih stroškov obratovanja. Večja kot je penetracija obnovljivih virov, večji so problemi. Evropa je prva čutila učinke padajočih donosov. Lansko leto sta se dve veliki nemški energetski podjetji (E.ON in RWE) razdružili na dva dela. V Ameriki težko pridobivajo investitorje za gradnjo novih sončnih elektrarn. Na Kitajskem, ki je »bogata« z vetrom pa omejujejo vetrne elektrarne, da zavarujejo poslovanje premogovnikov. Posledica tega je, da se vzpostavlja ponovna regulacija elektroenergetskega sistema, saj se investitorji osredotočajo na območja, kjer lahko izkoristijo javno podporo. Paradoks vsega je, da bolj ko države podpirajo obnovljive vire več plačujejo za konvencionalne vire energije, da ublažijo nestabilnost. Vlade ponovno iščejo rešitve, da bi se izognili izpadom električne energije, pri tem pa pogosto delajo napake. Brez novega pristopa bo razvoj proizvodnje iz obnovljivih virov zastal. K sreči lahko nove tehnologije rešijo ta pereč problem (več na: www.economist.com). Digitalizacija, pametni števci in baterije omogočajo podjetjem in gospodinjstvom, da uravnavajo svoje potrebe po energiji, z npr. večjo porabo ponoči, kar lahko pomaga k zmanjševanju prekinitev dobave energije. Vedno bolj priljubljene so mikro sončne elektrarne, ki so prilagodljivejše pri oddajanju viškov proizvedene energije v omrežje. Težja naloga bo preoblikovanje energetskega trga, da bo le ta odražal ustrezno razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Cene se bodo morale spreminjati pogosteje in odražati vremenske vplive. V času ekstremnega pomanjkanja bi višja fiksna cena preprečila izpade, hkrati pa bi moral trg nagraditi tiste, ki bi bili pripravljeni zmanjšati porabo za uravnoteženje omrežja in tiste, ki proizvedejo več elektrike. Računi bi se morali prilagajati glede na to, kako pomembna je za odjemalca zanesljiva in neprekinjena dobava energije, podobno kot zavarovalne police. Odločevalci bi se morali zavedati problemov energetskih sistemov in hkrati vedeti, da jih ne povzročajo obnovljivi viri, temveč zastarela cenovna politika. Imajo možnost in moč, da to popravijo.

Celoten članek je objavljen na: www.economist.com.